Pojdi na vsebino

Pribina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pribina
Pribina na reverzu srebrnika Prve slovaške republike za 10 kron]]
Knez Nitre (?)
Vladanje 825 –833
NaslednikMojmir I. Moravski
Knez Spodnje Panonije
Vladanje846–861
NaslednikKocelj
Rojstvook. 800
Nitra[1]
Smrt861({{padleft:861|4|0}})
PotomciKocelj
Muntimerus Sclav.[2]
Rodbina(?)

Pribina je bil do leta 833 knez Kneževine Nitre na ozemlju sedanje Slovaške in od leta 840 knez severnega dela frankovske Spodnje Panonije, * ok. 800, † 861.

Njegova kariera je opisana v latinski zgodovini Conversio Bagoariorum et Carantanorum (Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev), napisani v Salzburgu v 870. letih.[3] Bil je prvi vladar slovanskega porekla, ki je na slovanskem ozemlju v Nitri zgradil krščansko cerkev, in prvi, ki je bil krščen.[4] Ko ga je napadel in od tam pregnal Mojmir I. Moravski,[5] je Pribina pobegnil k Ratbodu, prefektu Vzhodne marke.[5] Po sporu z Ratbodom je skupaj s sinom Kocljem pobegnil v Srem v Prvo bolgarsko cesarstvo.[5] Iz Srema se je vrnil k slovanskemu knezu Ratimirju v Spodnjo Panonijo in od tam zbežal na Kranjsko k tamkajšnjemu grofu Sallachu.[6] Po spravi z Ratbodom je od kralja Ludvika Nemškega leta 840 dobil v fevd del Spodnje Panonije okrog Blatenskega Kostela. Kot zvest frankovski vazal, verjetno z bavarskimi sorodstvenimi vezmi, je leta 847 postal dux (severne) Spodnje Panonije.[7]

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]
Kneževina Nitra v času vladanja kneza Pribine

Obrobni zapis v Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ki je zdaj vključen v njeno glavno besedilo, omenja, da je imel Pribina alodialna zemljišča v Nitravi ultra Danuvium, kjer je salzburški nadškof Adalram (821–836) posvetil cerkev.[8][9] Nitravo so zgodovinarji prepoznali kot Nitro na Slovaškem. Za Pribino velja, da je vladal veliki zgodnjesrednjeveški trdnjavi v tem mestu.[8][9] Posvetitev cerkve v Nitravi se je zgodila okoli leta 827. Cerkev zato velja za prvo cerkev v vsej vzhodni Evropi, katere obstoj je pisno dokumentiran.[8][10] Tega, da je bila cerkev posvečena za samega Pribino ali za njegovo ženo, se ne more dokazati.[11][12] Zdi se, da je bila njegova žena iz bavarske družine Wilhelminov.[8]

Sodobni zgodovinarji še vedno razpravljajo o tem, ali je Pribina posedoval Nitravo kot poročnik Mojmirja I., prvega znanega vladarja Moravske, ali pa je bil morda drugi ali tretji knez neodvisne slovanske kneževine Nitre.[11] Najboljši vir, ki opisuje njegovo življenje,[13] Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ga nikoli ne omenja kot kneza (dux, gentilis). [13] omenja pa, da ga je od tam čez Donavo pregnal velikomoravski knez Mojmir I. kmalu potem, ko je okrog leta 833 Ratbod prevzel obrambo vzhodne meje Vzhodne Frankovske.[8][14][15]

Tavanje po Evropi

[uredi | uredi kodo]

Po izgonu je Pribina pobegnil k Ratbodu, ki ga je predstavil Ludviku Nemškemu.[9] Kralj je Pribini ukazal, da se krsti v cerkvi v Traismauerju v Avstriji in nato s svojimi privrženci služi v Ratbodovi vojski.[8] Ratbod in Pribina sta se kmalu sprla in slednji je v strahu za svoje življenje skupaj s sinom Kocljem pobegnil v Prvo bolgarsko cesarstvo.[16] Bolgarski car Malamir je takrat ravno sklenil mir z Vzhodno Frankovsko, zato ga Pribina ni uspel prepričati, naj ukrepa proti Frankom.[17]

Pribina je zatem odšel v Spodnjo Panonijo, ki ji je vladal slovanski knez Ratimir.[16] Ker je bila Spodnja Panonija del Ratbodove prefekture, je bilo Ratimirjevo skrivanje Pribine enako uporu.[8] Ludvik Nemški je zato leta 838 poslal Ratboda na čelu velike bavarske vojske v Panonijo, da bi zatrl Ratimirja, toda Pribina in njegovi privrženci so se zatekli na Kranjsko k grofu Salachu.[8][16] Z njegovim posredovanjem ta se Ratbod in Pribina pobotala.[8][16]

Ludvik Nemški se je zdaj odločil rešiti trenutno nestabilnost v Spodnji Panoniji tako, da bi Pribina postal novi vladar te pokrajine.[8] 10. januarja 846 je kralj na zahtevo svojih privržencev podelil Pribini ozemlje ob reki Zali blizu Blatnega jezera, kjer naj bi vladal kot zvest vojvoda (dux) Ludvika Nemškega.[8][15][16]

Dux Spodnje Panonije

[uredi | uredi kodo]
Kneževina Spodnja Panonija v času vladanja kneza Pribine

Pribinova glavna naloga je bila zbirati skupine Slovanov, ki so bežale iz različnih smeri, in jih ohraniti zveste Frankom.[16] Pribina je v ta namen začel leta 846 na ozemlju sodobnega Zalavárja, obkroženega z gozdovi in močvirji ob reki Zali, graditi veliko trdnjavo kot sedež svoje oblasti.[15][17][18] Njegov izjemno dobro utrjen grad, ki je postal znan kot Blatnograd[19] ali Moosburg (Močvirska trdnjava), je služil kot branik tako proti Bolgarom kot proti Moravcem.[15][17][18] Pribinova oblast je segala od reke Rabe na severu do Pécsa na jugovzhodu in Ptuja na zahodu.[20]

Pribina se je lotil pokristjanjevanja lokalnega prebivalstva in gradenj cerkva v regiji.[15] Na njegovo željo je salzburški nadškof posvetil več cerkva v Spodnji Panoniji, med njimi eno v današnjem Pécsu.[21] Samostanu Niederaltaich je podaril tristo domačij in vinogradov ob kolenu reke Zale, kar je leta 860 potrdil kralj Ludvik Nemški.[22]

Zdi se, da je imel Pribina vidno vlogo na pohodih Ludvika Nemškega proti Mojmirju I. Moravskemu.[23] Leta 846, na primer, mu je Ludvik Nemški na pohodih na Bavarskem velikodušno podaril sto domačij, domnevno zato, da bi pomagal oskrbeti Pribinove čete za prihajajoči pohod.[24] Še več, Ludvik Nemški je leta 847 vse Pribinove beneficije ob Blatnem jezeru, razen tistih, ki jih je dobil od salzburškega nadškofa, spremenil v osebno lastnino, da bi ga nagradil za njegovo zvesto službo, verjetno v nedavnih akcijah proti Čehom in Moravcem.[25]

Pribinovo smrt spremlja nekaj nejasnosti.[26] Pribina je bil morda ubit v bitki z Moravci, ki so podprli Ludvikovega sina Karlmana v uporu proti očetu, ali pa ga je Karlman ujel in predal Moravcem.[26][27] Ludvik Nemški je za vladarja Spodnje Panonije leta 864 imenoval Pribinovega sina Koclja.[28]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Slovenska biografija — Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. — ISSN 2350-5370
  2. ↑ Wolfram 1979, str. 179ff.
  3. ↑ Goldberg 2006, str. 16., 83-84.
  4. ↑ Spiesz et al. 2006, str. 20.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Curta 2006, str. 333
  6. ↑ Klaić Vjekoslav (1899): Povijest Hrvata od najstarijih vremena do svršetka XIX. Stolječa. Svezak prvi. Zagreb, Knjižara Lav. Hartmana. Str. 51.
  7. ↑ Štih, Peter (2001). Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku: Osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. do konca 9. stoletja. Ljubljana, Filozofska fakulteta. str. 74.
  8. ↑ 8,00 8,01 8,02 8,03 8,04 8,05 8,06 8,07 8,08 8,09 8,10 Goldberg 2006, str. 84.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 Bowlus 1994, str. 105.
  10. ↑ Bartl 2002, str. 17.
  11. ↑ 11,0 11,1 Vlasto 1970, str. 24.
  12. ↑ Sommer et al. 2007, str. 221.
  13. ↑ 13,0 13,1 SZŐKE, Béla Miklós. A KÁRPÁT-MEDENCE A KAROLING-KORBAN ÉS A MAGYAR HONFOGLALÁS, str. 2.
  14. ↑ Bowlus 1994, str. 101, 104, 106.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 15,3 15,4 Bartl 2002, str. 19.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 16,5 Bowlus 1994, str. 104
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 Róna-Tas 1999, str. 243.
  18. ↑ 18,0 18,1 Goldberg 2006, str. 85.
  19. ↑ Chropovský 1989, str. 73.
  20. ↑ Luthar 2008, str. 105.
  21. ↑ Curta 2006, str. 134.
  22. ↑ Bowlus 1994, str. 134.
  23. ↑ Goldberg 2006, str. 139.
  24. ↑ Goldberg 2006, str. 139–140.
  25. ↑ Goldberg 2006, str. 142.
  26. ↑ 26,0 26,1 Róna-Tas 1999, str. 244.
  27. ↑ Bartl 2002, str. 20.
  28. ↑ Goldberg 2006, str. 273–274.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Bartl, Július (2002). Slovak History: Chronology & Lexicon. Bolchazy-Carducci Publishers. ISBN 0-86516-444-4.
  • Bowlus, Charles R. (1994). Franks, Moravians and Magyars: The Struggle for the Middle Danube, 788–907. University of Pennsylvania Press. ISBN 0-8122-3276-3.
  • Chropovský, Bohuslav (1989), The Slavs: Their Significance, Political and Cultural History, Prague: Orbis Press Agency
  • Curta, Florin (2006). Southeastern Europe in the Middle Ages, 500–1250. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-89452-4.
  • Goldberg, Eric J. (2006). Struggle for Empire: Kingship and Conflict under Louis the German, 817–876. Cornell University Press. ISBN 978-0-8014-7529-0.
  • Kirschbaum, Stanislav J. (2007). Historical Dictionary of Slovakia. Scarecrow Press, Inc. ISBN 978-0-8108-5535-9.
  • Luthar, Oto (2008). The Land Between: A History of Slovenia. Peter Lang. ISBN 978-3-631-57011-1.
  • Róna-Tas, András (1999). Hungarians and Europe in the Early Middle Ages: An Introduction to Early Hungarian History. Central European University Press. ISBN 978-963-9116-48-1.
  • Sommer, Petr; Třeštík, Dušan; Žemlička, Josef; Opačić, Zoë (2007). Bohemia and Moravia. In: Berend, Nora (2007); Christianization and the Rise of Christian Monarchy: Scandinavia, Central Europe and Rus’, c. 900–1200; Cambridge University Press; ISBN 978-0-521-87616-2.
  • Spiesz, Anton; Caplovic, Dusan; Bolchazy, Ladislaus J. (2006). Illustrated Slovak History: A Struggle for Sovereignty in Central Europe. Bolchazy-Carducci Publishers, Inc. ISBN 978-0-86516-426-0.
  • Vlasto, A. P. (1970). The Entry of the Slavs into Christendom: An Introduction to the Medieval History of the Slavs. Cambridge University Press. ISBN 0-521-07459-2.
  • Wolfram, Herwig (1979). Conversio Bagoariorum et Carantanorum: Das Weissbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien. Böhlau Quellenbücher. ISBN 978-3-205-08361-0.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pribina&oldid=6197146«