Pojdi na vsebino

Jotunheimen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jotunheimen
Pogled na Galdhøpiggen
Najvišja točka
VrhGaldhøpiggen (Lom)
Nadm. višina2.469 m [1]
Prominenca2.436 m
Koordinate61°38′11″N 8°18′45″E / 61.63644°N 8.31248°E / 61.63644; 8.31248 
Geografija
Jotunheimen se nahaja v Norveška
Jotunheimen
Lega na Norveškem
LegaInnlandet, Norveška
Koordinate gorovja61°36′18″N 8°28′39″E / 61.605°N 8.4775°E / 61.605; 8.4775[2]
GorovjeSkandinavsko gorovje
Geologija
OrogenezaKaledonska orogeneza

Jotunheimen (norveška izgovorjava: ​[ˈjôːtʉnˌhæɪmn̩]; dob. 'dom Jötunn') je gorsko območje s približno 3500 kvadratnimi kilometri na jugu Norveške in je del dolgega območja, znanega kot Skandinavsko gorovje. Vseh 29 najvišjih gora na Norveškem je v gorah Jotunheimen, vključno z 2469 metrov visoko goro Galdhøpiggen (najvišja točka na Norveškem in v severni Evropi). Gore Jotunheimen segajo na mejo med okrajema Innlandet in Vestland (zgodovinsko del starih okrožij Oppland in Sogn og Fjordane).[3]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Prvotno ni bilo splošnega imena za to veliko gorsko območje. Toda leta 1820 je norveški geolog in alpinist Baltazar Mathias Keilhau predlagal ime Jotunfjeldene ('gore Jotnar') (navdih po nemškem imenu Riesengebirge). To je pesnik Aasmund Olavsson Vinje leta 1862 kasneje spremenil v Jotunheimen – to ime/oblika je neposredno navdihnila ime Jötunheimr v nordijski mitologiji.

Pogled s Knutshøija proti središču Jotunheimena

Geologija

[uredi | uredi kodo]

Jotunheimen je ostanki gorskega območja, ki je gmota kamnin, ki je ostala na mestu, ker je bil okoliški relief erodiran. Vrhovi Dovrefjell in Jotunheimen ter drugi deli južne Norveške so le redki ostanki nekdaj ravnega površja, ki je obstajalo na Norveškem pred dvigom. Ta površina je zdaj v veliki meri erodirana in ukrivljena. Omenjena erozija je tvorila niz stopnic in z najvišje od teh stopnic se dviga Jotunheimen.[4]

Geomorfologija

[uredi | uredi kodo]

Značilne gorske oblike v Jotunheimenu je izklesala ledeniška geomorfologija v pleistocenu, zlasti v zadnjem ledeniškem obdobju. Medtem ko je skandinavska ledena plošča pokrivala večino Fenoskandije, nekateri gorski vrhovi Jotunheimena niso bili prekriti z ledeniki in so ostali kot nunatak. Primeri so Galdhopiggen, Glittertinden ali Store Lauvhøi. Proti zahodu je skandinavska ledena plošča razpadla v več ledeniških jezikih in povzročila nastanek norveških fjordov.

Podnebje, ledeniki in permafrost

[uredi | uredi kodo]
Topografski zemljevid območij Jotunheimen in Dovre Rondane. Razširjen alpski permafrost lahko pričakujemo na nadmorski višini -3,5 °C MAAT (rdeče). Meja poledenitve (modra) kaže nasprotni trend.

Jotunheimen leži v prehodnem območju od morskega podnebja na zahodu do bolj celinskega podnebja proti vzhodu. Visoka povprečna letna količina padavin na zahodu vodi do nizke meje poledenitve manj kot 1500 metrov, nadmorske višine, kjer se lahko oblikujejo ledeniki. Na vzhodu Jotunheimena so ledeniki redki in meja poledenitve se dvigne do nadmorske višine več kot 2100 metrov. Pri srednjih letnih temperaturah zraka (MAAT) lahko opazimo nasprotni trend. Pade približno 600 metrov za katero koli dano vrednost MAAT. MAAT pri -3,5 °C označuje območja s pojavom razširjenega gorskega permafrosta. Tako obstaja permafrost v velikih delih Jotunheimena zaradi njegovega bolj celinskega podnebja.[6]

Turizem

[uredi | uredi kodo]

Jotunheimen je zelo priljubljen pri pohodnikih in plezalcih, norveško gorsko turistično združenje pa vzdržuje številne planinske koče na tem območju, pa tudi označene poti, ki potekajo med kočami in drugimi, ki vodijo do nekaterih vrhov. Območje ima več kot 50 označenih poti, od krajših pohodniških do večdnevnih poti.[5]

Pri Memurubuju, pogled čez jezero Gjende proti Gjendebu

Slika iz Gjende prikazuje pečino, ki se spušča v jezero. V njegovem vznožju je priljubljeno gostišče Memurubu. Slika je posneta iz Gjendesheima, izhodišča za pohodništvo v gorovje. Ob Besseggenu je zelo priljubljena pot, ki sledi robu gorovja na desni, po katerem je tudi dobila ime.

Obstaja nacionalna turistična pot, cesta Sognefjell, od Skjoldna do Loma in druga cesta, RV 51, od Gol do Vågå skozi posebno območje Valdresflya.

Narodni park Jotunheimen

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Narodni park Jotunheimen.

Jotunheimen vključuje narodni park Jotunheimen, ki je bil ustanovljen leta 1980 in pokriva površino 1151 kvadratnih kilometrov.[6] Gorovje Hurrungane je prav tako znotraj narodnega parka z najostrejšimi vrhovi v Jotunheimenu. Ob meji parka je naravni rezervat Utladalen, ki med drugim zajema dolino Utladalen in goro Falketind.

Kot pravi antropolog Shoshi Parks, se »v tej regiji Norveške združujejo trije narodni parki, vendar je Jotunheimen daleč najbolj spektakularen, z 250 vrhovi, visokimi preko 1900 metrov, vključno z dvema najvišjima v severni Evropi – (Galdhøpiggen in Glittertind),«

Pogled na dolino Urdadalen

Človeška prisotnost

[uredi | uredi kodo]

Jotunheimenov Čevelj je bil odkrit avgusta 2006. Arheologi ocenjujejo, da je bil usnjen čevelj izdelan med letoma 1800 in 1100 pred našim štetjem,[7] zaradi česar je najstarejši kos oblačila, odkrit v Skandinaviji. Odkrili so ga skupaj z več puščicami in leseno lopato, zato so arheologi sklepali, da so odkrili pomembno lovišče.

Februarja 2020 so raziskovalci programa Secrets of Ice odkrili 1500 let staro vikinško puščično konico, ki sega v germansko železno dobo in je bila zaprta v ledeniku na južnem Norveškem, ki so ga povzročile podnebne spremembe v gorovju Jotunheimen. Konica puščice iz železa je bila razkrita s počeno leseno ostjo in peresom, dolga je 17 centimetrov in tehta samo 28 gramov.[8][9][10]

Promet

[uredi | uredi kodo]

Kljub velikemu območju Jotunheimena je malo cest za avtomobilski promet. Med Jotunheimenom in Breheimenom planoto prečka norveška okrožna cesta 55. Proti zahodu se cesta nadaljuje naprej od Skjoldna preko Sogndalsfjøra, Balestranda in Høyangerja do evropske ceste E39. Na vzhodu vodi cesta proti Lomu. Nekaj manjših makadamskih cest vodi do različnih delov obrobja narodnega parka Jotunheimen, čeprav je samo območje narodnega parka praktično brezpotje. Majhna izjema pa je slepa cesta v Veodalen do Glitterheima, katere vrh je znotraj območja narodnega parka blizu Glittertinda.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Galdhøpiggen«. PeakVisor.com. Pridobljeno 14. maja 2022.
  2. ↑ »Jotunheimen, Luster« (v norveščini). yr.no. Pridobljeno 14. maja 2022.
  3. ↑ Thorsnæs, Geir, ur. (19. maj 2021). »Jotunheimen«. Store norske leksikon (v norveščini). Kunnskapsforlaget. Pridobljeno 14. maja 2022.
  4. ↑ Lidmar-Bergström, Karna; Ollier, C.D.; Sulebak, J.R. (2000). »Landforms and uplift history of southern Norway«. Global and Planetary Change. 24 (3–4): 211–231. doi:10.1016/S0921-8181(00)00009-6.
  5. ↑ »Jotunheimen National Park Travel Guide (Hiking Tips + Trails) - The Norway Guide«. thenorwayguide.com (v angleščini). 11. julij 2022. Pridobljeno 3. oktobra 2022.
  6. ↑ http://www.dirnat.no/attachment.ap?id=7074[mrtva povezava][mrtva povezava]
  7. ↑ * "Old Shoe- Even Older." The Norway Post, 2 May 2007.
  8. ↑ Bailey, Stephanie. »Climate change reveals, and threatens, thawing relics«. CNN. Pridobljeno 25. marca 2020.
  9. ↑ Ramming, Audrey (6. marec 2020). »Photo Friday: Norwegian Glacial Ice Preserves Ancient Viking Artifacts«. GlacierHub (v angleščini). Pridobljeno 25. marca 2020.
  10. ↑ »1,500-Year-Old Viking Arrowhead Found After Glacier Melts in Norway«. Curiosmos (v angleščini). 9. marec 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. marca 2020. Pridobljeno 25. marca 2020.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Jotunheimen
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Jotunheimen.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jotunheimen&oldid=6265429«