Pojdi na vsebino

Inia araguaiaensis

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Inia araguaiaensis

delfin, ki je prišel na gladino po zrak, v narodnem parku Cantão
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Cetacea (kiti)
Podred: Odontoceti (zobati kiti)
Naddružina: Inioidea
Družina: Iniidae
Rod: Inia
Vrsta: I. araguaiaensis
Znanstveno ime
Inia araguaiaensis
Hrbek s sod., 2014
Območje razširjenosti vrste (v modri barvi, desno). Prikazani sta še območji razširjenosti sorodnih vrst I. geoffrensis (zeleno) in I. boliviensis (vijolično).
Območje razširjenosti vrste (v modri barvi, desno). Prikazani sta še območji razširjenosti sorodnih vrst I. geoffrensis (zeleno) in I. boliviensis (vijolično).

Inia araguaiaensis je vrsta rečnega delfina, razširjena v porečju reke Aragvaja in verjetno tudi reke Tokantins v Južni Ameriki. Gre za vrsto iz skupine treh ozko sorodnih vrst rečnih delfinov rodu Inia, ki živijo v ogromnem in slabo raziskanem sistemu vodovij severa celine. Formalno je bila opisana šele leta 2014, ko so raziskovalci z molekularnimi metodami dokazali, da se loči od orinoške pliskavke (I. geoffrensis) iz porečja Amazonke.[1] Pred tem so ju obravnavali kot isto vrsto.

Telesne značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Po telesni zgradbi je zelo podobna orinoški pliskavki; meritve so bile do zdaj opravljene le na nekaj primerkih, zato morfološke razlike še niso jasne.[2] Orinoška pliskavka je največji med rečnimi delfini, doseže 2 m v dolžino in težo od skoraj 100 (samice) do 160 kg (samci). Med značilnostmi so dolg, koničast gobec z zobmi dveh vrst, veliko, obokano čelo in koščen greben na hrbtu namesto izražene hrbtne plavuti.[3] Vrsta I. araguaiaensis naj bi bila nekoliko manjša, s širšo lobanjo in manjšim številom zob.[2] Podobno kot sorodniki ima zaradi življenja v kalnih vodotokih slabše razvite oči in pigmentacijo telesa.

Taksonomija

[uredi | uredi kodo]
Lobanja holotipa (merilce: 10 cm)

Po molekularnih znakih se I. araguaiaensis jasno loči od orinoške pliskavke in tudi od tretje sorodne vrste, I. boliviensis iz bolivijskega dela porečja Amazonke. Razlike so v več standardnih genetskih markerjih, kot so mikrosateliti in gen za citokrom b v mitohondrijski DNK, kjer so razlike znotraj populacije iz reke Aragvaja značilno manjše od razlik med populacijami.[2]

S kombinacijo molekularnih in morfoloških znakov treh danes živečih vrst ter fosilnih najdb so raziskovalci ocenili, da se je vrsta I. araguaiaensis ločila od orinoške pliskavke v zgodnjem pleistocenu pred približno dvema milijonoma let, kar sovpada z geološkimi dogodki, ki so povzročili ločitev porečja Aragvaje in Tokantinsa od porečja Amazonke. Zaradi geografske ločitve ne prihaja do križanja. Podobna situacija je v primeru vrste I. boliviensis, katere območje razširjenosti ločujejo neprehodne brzice.[2]

Razširjenost in ogroženost

[uredi | uredi kodo]

Do zdaj znano območje razširjenosti je omejeno na porečje reke Aragvaja v centralni Braziliji, domnevajo pa, da je vrsta razširjena še v Tokantinsu, v katerega se Aragvaja izliva. Po gostoti osebkov, ki so jih opazili med odpravo, ocenjujejo, da živi v Aragvaji okrog 1000 osebkov. Morebiten areal v Tokantinsu je zelo fragmentiran zaradi jezov hidroelektrarn, intenzifikacija kmetijstva in ribolova pa jih ogroža tudi v Aragvaji. Varstveni status vrste I. araguaiaensis po kriterijih Svetovne zveze za varstvo narave še ni bil opredeljen, utegnila pa bi soditi med ranljive vrste.[2]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. McGrath, Matt (23. januar 2014). »Brazil dolphin is first new river species since 1918«. BBC News. Pridobljeno 2. februarja 2014.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Hrbek, Tomas; Da Silva, Vera Maria Ferreira; Dutra, Nicole; Gravena, Waleska; Martin, Anthony R.; Farias, Izeni Pires (2014). »A New Species of River Dolphin from Brazil or: How Little Do We Know Our Biodiversity«. PLoS ONE. Zv. 9. str. e83623. doi:10.1371/journal.pone.0083623.
  3. Best, Robin C.; da Silva, Vera M.F. (1993). »Inia geoffrensis« (PDF). Mammalian Species. Št. 426. The American Society of Mammalogists. str. 1–8. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016. Pridobljeno 2. februarja 2014.