Kitajski zid

Kitajski zid

Unescova svetovna dediščina
Uradno ime	The Great Wall
Lega	LR Kitajska
Koordinati	40°25′N 116°5′E
Vključuje	Guangwu Great Wall Old Dragon Head Prelaz Džjaju
Kriterij	Kulturni: i, ii, iii, iv, vi
Referenca	438
Vpis	1987 (11. zasedanje)
Spletna stran	www.thegreatwall.com.cn/en
Lega: Kitajski zid

Veliki kitajski zid (poenostavljeno kitajsko: 长城; tradicionalno kitajsko: 長城; pinjin: Chángchéng; na Kitajskem znan kot Veliki zid desettisočih lijev, drugje pa kar Kitajski zid) je starodavna kitajska fortifikacija, zgrajena od konca 14. stoletja do začetka 17. stoletja, za časa dinastije Ming, s katero je ta želela zaščititi Kitajsko pred napadi mongolskih in hunskih plemen.

Uradna opredelitev tega, kar pomeni Veliki zid, ni bila dogovorjena, zaradi česar je celoten potek zidu težko opisati v celoti. Obrambne linije vsebujejo več raztežajev obzidja in jarkov, pa tudi posamezne trdnjave. Po zadnjih meritvah je vseh posameznih odsekov zidov je kar enaindvajset tisoč sto šestindevetdeset kilometrov (21.196 km).

V Kitajski zid so bili vključeni številni že obstoječi zidovi, ki so jih od 3. stoletja pr. n. št. Kitajci gradili proti plenilskim pohodom nomadskih plemen iz današnje Mongolije in Mandžurije. Razteza se na dolžini kar 8851,8 km , od Šan-čaj-kuana ob zalivu Bo haj na vzhodu, na meji med ožjo Kitajsko in Mandžurijo, do Lop Nura v jugovzhodnem delu province Šindžjang.

Utrdbe Han se začnejo od prelaza Jumen in prelaza Jang, jugozahodno od mesta Dunhuang, v provinci Gansu. Razvaline najbolj oddaljenih mejnih postojank Han najdemo v Mamitu ('Konj izgubi pot') v bližini prelaza Jumen. Prelaz Džjaju, ki je v provinci Gansu, je zahodni konec velikega zidu Ming. Od prelaza Džjaju zid nepretrgano poteka navzdol po koridorju Heši in v puščave Ningšia, kjer vstopi v zahodni rob zanke Rumene reke na Jinčuan. Tu so bili postavljeni prvi večji odseki v času dinastije Ming skozi puščavo Ordos do vzhodnega roba zanke Rumene reke. Tam se na prelazu Pjantov (poenostavljeno kitajsko: 偏头 关; tradicionalno kitajsko: 偏頭 關; pinjin: Piāntóuguān) v mestu Šindžov, provinca Šanši, se zid razcepi na dva, zunanji Veliki zid (poenostavljeno kitajsko: 外 长城; tradicionalno kitajsko: 外 長城; pinjin: Wài Chǎngchéng) pa se razteza vzdolž meja notranje Mongolije s Šanšijem v provinci Hebej in notranji Veliki zid (poenostavljeno kitajsko: 內 长城; tradicionalno kitajsko: 內 長城; pinjin: Nèi Chǎngchéng), ki teče jugovzhodno od prelaza Pjantov, približno 400 km in teče preko pomembnih prelazov, kot je prelaz Pingšing in prelaz Janmen, preden se pridružita zunanjemu Velikemu zidu v Sihaije (kitajsko: 四海 冶; pinjin: Sìhǎiyě), v pekinškem okrožju Jančing.

Legende

Po legendi naj bi v Kitajski zid kar zazidali trupla delavcev, ki so zaradi prenapornega dela umrli na njem. Zato zidu rečemo tudi zid žalosti in krvi. Sicer pa v njegovi notranjosti niso odkrili nobenih človeških ostankov.

Po drugi legendi novejšega izvora naj bi bil Kitajski zid edini objekt človeške izdelave, viden s prostim očesom z Lune. Ta zgodba se je pojavila v 18. stoletju na Zahodu in je verjetno dobila dodaten zagon po odkritju »kanalov« na Marsu. V ljudsko zavest se je še bolj usidrala z objavami v popularnih medijih, kot je Ripley's Believe it or Not. V resnici je zid mnogo preozek da bi ga lahko razločilo človeško oko s take razdalje, poleg tega ni dovolj kontrastne barve. Iz vesolja so ga videli le redki astronavti v nizki orbiti in ob idealnih svetlobnih pogojih.

Galerija slik

• 
  Položaj Kitajskega zidu na zemljevidu
• 
  Veliki kitajski zid leta 1907, kot ga je fotografiral Herbert Ponting
• 
  Notranjost opazovalnega stolpa
• 
  Veliki kitajski zid v nepravih barvah na radarski sliki, april 2004