Pojdi na vsebino

Ergotizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ergotizem
Zajedavski rženi rožiček (črno) na pšenici, vzrok ergotizma
Specialnosturgentna medicina uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10T62.2
MKB-9988.2
DiseasesDB30715
MeSHD004881

Ergotízem (tudi žitna kuga,[1] žitna božjast[1] ali ogenj sv. Antona) je kronična zastrupitev z rženimi rožički (Claviceps purpurea) ali njihovimi alkaloidi (npr. z ergotaminom), za katero so značilni spazmi arterij spodnjih udov, redkeje rok, lahko z gangrenami, ter znaki vzburjenja ali depresije osrednjega živčevja.[2][3]

V zgodovinskih zapisih je opisanih več sto primerov množičnih zastrupitev z rženimi rožički, ki so se pogosto končali s smrtjo; eden takih primer je bila množična zastrupitev v Franciji leta 994, ko je umrlo okoli 40.000 ljudi.[4]

Strupenost

[uredi | uredi kodo]

Strupenost je posledica delovanja večjega števila alkaloidov, v ospredju ergotamina, ergokristina, ergokornina ter α- in β-ergokriptina. Absorpcija v prebavilih je slaba, poleg tega se veliki delež presnovi v predsistemski presnovi. Učinki delovanja se pri akutni zastrupitvi se pojavijo po približno 4 urah.[5]

Alkaloidi neposredno stimulirajo vazokonstrikcijo (skrčenje žil) in miometrija (gladkomišična plast v maternici), delujejo kot antagonisti na α-adrenergične in serotoninske receptorje. Relativen prispevek vsakega od omenjenih mehanizmov k toksičnosti je odvisen od vrste alkaloida. Dolgotrajna vazokonstrikcija povzroči hipoksijo in s tem ishemično poškodbo, posledično pa nastane oteklina (edem) tkiva in krajevna tromboza, kar še poslabša ishemijo in povzroči še več škode.[6]

Toksični učinki se pokažejo ob dolgotrajnem vnosu toksičnih alkaloidov (kontaminirana hrana, zdravljenje migrene), povprečni dnevni odmerek, povezan s toksičnostjo, pa naj bi znašal okoli 10 mg.[6]

Klinični znaki in simptomi

[uredi | uredi kodo]

Akutna zastrupitev se kaže kot slabost, bruhanje, diareja, huda žeja, bolečine v prsih in mravljinčenje v koži, pa tudi kot glavobol, delirij, mioza (skrčenje zenice) in hemiplegija (ohromitev po polovici telesa).[5]

Klinične znake in simptome lahko torej v glavnem razdelimo na gangrenozni in konvulzivni tip. Pri gangrenoznem tipu je bistvena močna vazokonstrikcija in okluzija (zapora žil), kar lahko povzroči suho gangreno in s tem odmrtje prstov ali celo udov. Prizadete so predvsem noge, kar se kaže v začetnih fazah z odsotnostjo arterijskega pulza, bledico, cianozo, pekočo bolečino in otopelostjo. Za konvulzivni oz. nevrogeni tip so značilni zvijanje, tremor in/ali krči (konvulzije). Poleg tega se pogosto pojavi prehodna ali trajna psihoza, pri blažjih zastrupitvah pa samo halucinacije.[5]

Pri živalih je prav tako pomembna periferna vazokonstrikcija, ki lahko vodi v gangreno poleg tega pa pri brejih samicah deluje teratogeno.[5]

Zdravljenje

[uredi | uredi kodo]

V primeru akutne zastrupitve se daje emetike, kot sta ipekak in natrijev sulfat, razen v primeru, če bolnik že bruha. Za zavrtje absorpcije v prebavilih se daje aktivno oglje.[5]

Bistvo zdravljenja pri gangrenoznem tipu je odprava obkrajne (periferne) ishemije. Vazokonstrikcijo pri se zdravi z uporabo vazodilatatorjev,[7] kot so iloprost (sintetični analog prostaciklina PGI2)[8] nitroprusid, nitroglicerin, prazosin in kaptopril. Lokalno trombozo se zavre z aplikacijo protistrjevalnih (antikoagulantnih) snovi, kot je heparin. Za zdravljenje krčev pri konvulzivnem tipu se daje diazepam.[6]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Isenheimski oltar vsebuje številne reference na red svetega Antona in ogenj sv. Antona (delo nemškega renesančnega slikarja Matthiasa Grünewalda, 16. stoletje)

Zapisi o zaužitju toksičnih alkaloidov v kontaminiranem žitu segajo vsaj 2.000 let nazaj.[9] V preteklosti so se epidemije ergotizma pojavljale predvsem po hudi zimi ali deževni pomladi, saj gliva uspešno raste v vlažnih pogojih. Najpogosteje je bila prizadeta Rusija, zaradi hladnega podnebja in prehrani, ki je temeljila na rži. Po letu 1900 je število epidemij začelo upadat, delno zaradi uvedbe krompirja v prehrano. Tudi v zahodni Evropi je prišlo do večjih epidemij, predvsem v srednjem veku. Kljub temu je bila Anglija manj prizadeta zaradi prehrane, ki je temeljila predvsem na mleku, siru in maslu.[10][11]

Zaradi pordečitve ali luščenja kože so zastrupitev nekdaj imenovali ogenj sv. Antona ali tudi »sveti ogenj« (latinsko ignis sacer).[10][11] Poimenovanje izhaja iz katoliškega reda svetega Antona (t. i. Bolnišnica bratov svetega Antona), ustanovljenega leta 1095 v Franciji za zdravljenje ergotizma, skrbeli pa so tudi za bolnike, ki jih je prizadela kuga (t. i. črna smrt). Red je bil tako uspešen v zdravljenju, da so pozneje odprli bolnišnice še v Španiji, Italiji, Flandriji in Nemčiji. Na višku svoje moči v 15. stoletju so imeli 370 bolnic.[12] Nekateri ostali laiki so za zdravljenje priporočali obisk t. i. »svetišča sv. Antona«, ki je bilo pravzaprav območje v Franciji, kjer rženi rožički niso zajedali žitaric oz. je bil delež zanemarljiv.[2]

Zadnji dokumentirani smrtni primeri ergotizma izhajajo iz leta 1951.[5]

Salemski čarovniški procesi

[uredi | uredi kodo]
Prizor iz čarovniškega procesa proti ženski v Salemu

Nekateri strokovnjaki zagovarjajo hipotezo, da je bil ergotizem vzrok za simptome, na podlagi kateri so zaradi čarovništva aretirali 250 ljudi in jih 19 obesili na Salemskih čarovniški procesih v Severni Ameriki leta 1692. Omenjeni simptomi so bili predvsem konvulzivnega tipa, kot so mravljinčenje v koži, vrtoglavica, tinitus (zvenenje v ušesih), glavoboli, motnje v zaznavanju (občitki prebadanja ali ugrizov), halucinacije, boleči mišični krči, bruhanje, občutek dušenja, diareja, poleg tega so v zgodovinski zapisih omenjeni še razni psihološki simptomi, kot so manija, melanholija, psihoza in delirij. K temu naj bi pripomoglo obarvanje kruha z rdečo barvo zaradi toksičnih alkaloidov iz rženih rožičkov.[13][14]

Drugi zgodovinarji so mnenja, da ergotizem ni bil vzrok za čarovniške procese, saj bi se moralo zastrupiti večje število ljudi, ne samo nekaj posameznikov,[15] poleg tega je ergotizem bil prisoten že več stoletij v Severni Ameriki, zaradi česar bi do čarovniški procesov moralo priti mnogo prej[16].

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 (2006). Veliki splošni leksikon. Ljubljana: DZS, str. 1060.
  2. ↑ 2,0 2,1 Rang, H.P. & Dale, M.M. s sod. (2007). Rang and Dale's Pharmacology, 6. izdaja. Edinburgh: Churchill Livingstone, str. 193. ISBN 0-443-06911-5 (COBISS)
  3. ↑ "Ergotizem"[mrtva povezava]. Medicinski e-slovar, vpogled 2012-02-20.
  4. ↑ Croddy, E. (2002). Chemical and Biological Warfare. New York: Springer-Verlag, str. 115. ISBN 0-387-95076-1
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 Brabec, M.J. (1998). "Ergot". V: Encyclopedia of Toxicology, vol. 1 (str. 560-61); urednik Weller P. idr. San Diego itd.: Academic Press. ISBN 0-12-227221-8
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 Benowitz N.L. (2007). "Ergot Derivatives". V: Poisoning & Drug Overdose, 5. izdaja. (ur. Olsen, K.R.). New York: McGraw-Hill Companies, Inc. [elektronski vir] (COBISS)
  7. ↑ Musikatavorn, K.; Suteparuk, S. (2008). »Ergotism unresponsive to multiple therapeutic modalities, including sodium nitroprusside, resulting in limb loss«. Clin. Toxicol. 46 (2): 157–8. PMID 17952750.
  8. ↑ Piquemal, R.; Emmerich, J.; Guilmot, J.L.; Fiessinger, J.N. (1998). »Successful treatment of ergotism with Iloprost - a case report«. Angiology. 49 (6): 493–97.
  9. ↑ Katzung, B.G. (2009). "Chapter 16 - Histamine, Serotonin, & the Ergot Alkaloids". V: Basic & clinical pharmacology (ur. Katzung, B.G. & Masters, A.J.). New York: McGraw-Hill Companies, Inc. [elektronski vir] (COBISS)
  10. ↑ 10,0 10,1 Kipple, K. (1997). Plague, Pox & Pestilence. New York: Barnes & Noble Books.
  11. ↑ 11,0 11,1 Matoissian, M. (1989). Poisons of the Past. New Haven: Yale University Press.
  12. ↑ Dupele, R.S. (1988). Saint-Antoine en Dauphiné au temps de la peste de feu. Grenoble: CCL éditions. ISBN 2905849134 (francosko)
  13. ↑ Caporael, L.R. (1976). »Ergotism: The Satan Loose in Salem«. Science. 192 (4234): 21. doi:10.1126/science.769159. PMID 769159.
  14. ↑ Rice, E. (1997). The Salem Witch Trials. San Diego: Lucent Books.
  15. ↑ Spanos, N.; Gottlieb, J. (1976). »Ergotism and the Salem Village Witch Trials«. Science. 194 (4272): 1390. doi:10.1126/science.795029. PMID 795029.
  16. ↑ Sidky, H. (1997). Witchcraft, Lycanthropy, Drugs and Disease: An Anthropological Study of the European Witch Hunts. Peter Lang. ISBN 0820433543.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ergotizem&oldid=6274318«