DDT
| |||
Imena | |||
---|---|---|---|
IUPAC ime
1,1,1-trikloro-2,2-di(p-klorofenil)etan
| |||
Priporočeno IUPAC ime
1-chloro-4-[2,2,2-trichloro-1-(4-chlorophenyl)ethyl]benzene | |||
Identifikatorji | |||
3D model (JSmol)
|
|||
ChEBI | |||
ChEMBL | |||
ChemSpider | |||
ECHA InfoCard | 100.000.023 | ||
KEGG | |||
PubChem CID
|
|||
UNII | |||
CompTox Dashboard (EPA)
|
|||
| |||
| |||
Lastnosti | |||
C14H9Cl5 | |||
Molska masa | 354,49 g/mol | ||
Gostota | 0,99 g/cm³ | ||
Tališče | 109 °C (228 °F; 382 K) | ||
Nevarnosti | |||
Glavne nevarnosti | Strupeno, nevarno za okolje | ||
GHS piktogrami | |||
Opozorilna beseda | Pozor | ||
H301, H351, H372, H410 | |||
P201, P202, P260, P264, P270, P273, P281, P301+310, P308+313, P314, P321, P330, P391, P405, P501 | |||
NFPA 704 (diamant ognja) | |||
Plamenišče | 72–77 °C; 162–171 °F; 345–350 K [3] | ||
Smrtni odmerek ali koncentracija (LD, LC): | |||
LD50 (srednji odmerek)
|
113–800 mg/kg (podgana, oralno)[1] 250 mg/kg (zajec, oralno) 135 mg/kg (miš, oralno) 150 mg/kg (morski prašiček, oralno)[2] | ||
NIOSH (ZDA varnostne meje):[4] | |||
PEL (Dopustno)
|
TWA 1 mg/m3 [skin] | ||
REL (Priporočeno)
|
Ca TWA 0,5 mg/m3 | ||
IDLH (Takojšnja nevarnost)
|
500 mg/m3 | ||
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa). | |||
Sklici infopolja | |||
DDT (kratica trivialnega imena Dikloro-Difenil-Trikloroetan) je aromatska klorova spojina, eden najbolj znanih sintetičnih pesticidov.
Prvič so ga sintetizirali leta 1874, njegovo insekticidno delovanje pa so odkrili šele leta 1939. V drugi polovici 2. svetovne vojne so ga pričeli uspešno uporabljati za zatiranje komarjev, ki prenašajo malarijo, in zajedavskih uši, ki prenašajo tifus, kar je privedlo do bistvenega zmanjšanja pojavnosti teh dveh bolezni. Za odkritje, da DDT deluje kot kontaktni strup za mnoge členonožce, je švicarski kemik Paul Hermann Müller leta 1948 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino[5] Po vojni sta se proizvodnja DDT-ja in njegova uporaba v kmetijstvu močno povečala.[6]
Leta 1962 pa je izšla knjiga Nema pomlad (Silent spring) ameriške biologinje Rachel Carson. V njej je avtorica zbrala dokaze o škodljivih vplivih nepremišljenega pršenja DDT na okolje v Združenih državah Amerike in podvomila v logiko vnašanja velikih količin kemikalij v okolje brez znanja o vplivih na ekosistem in zdravje ljudi. Postavila je tezo, da lahko uporaba DDT in drugih pesticidov povzroča raka in da njegova uporaba v kmetijstvu predstavlja grožnjo divjim živalim, predvsem ptičem. Objava je povzročila burno reakcijo javnosti, posledica česar je bila prepoved široke uporabe DDT v ZDA.[7] Ta dogodek velja za enega ključnih pri nastanku okoljevarstvenega gibanja. Kasneje je bil DDT po Stockholmski konvenciji prepovedan povsod po svetu, vendar se v manjših količinah ponekod še uporablja za zatiranje prenašalcev nalezljivih bolezni.[8]
Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ Toxicological Profile: for DDT, DDE, and DDE. Agency for Toxic Substances and Disease Registry, September 2002.
- ↑ »DDT«. Immediately Dangerous to Life and Health Concentrations (IDLH). National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).
- ↑ NIOSH Pocket Guide to Chemical Hazards. »#0174«. National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).
- ↑ »NIOSH Pocket Guide to Chemical Hazards«.
- ↑ NobelPrize.org: The Nobel Prize in Physiology of Medicine 1948 Pridobljeno 17.10.2008.
- ↑ Environmental Health Criteria 9: DDT and its derivatives, World Health Organization, 1979.
- ↑ Lear L. (1997). Rachel Carson: Witness for Nature. New York: Henry Hoyten.
- ↑ Larson K. (1. december 2007). »Bad Blood«. On Earth (Zima 2008). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. aprila 2020. Pridobljeno 17. oktobra 2008.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Podatki o DDT na straneh ameriške agencije za varstvo okolja (angleško)