Pojdi na vsebino

Kim Jong-nam

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ta članek govori o nekdanjem predsedniku predsedstva vrhovnega ljudskega zbora. Za polbrata severnokorejskega voditelja glej Kim Džong-nam.
Kim Jong-nam
김영남
Predsednik predsedstva Vrhovnega ljudskega zbora Severne Koreje
Na položaju
9. april 2014 – 11. april 2019
NaslednikChoe Rjong-hae
Na položaju
9. april 2014 – 9. april 2009
Na položaju
9. april 2009 – 3. september 2003
Osebni podatki
Rojstvo4. februar 1928({{padleft:1928|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (96 let)
Pjongjang
Politična strankaDelavska stranak Koreje
Alma materDržavna univerza Tomsk
Rostov State University[1][2]
Poklicpolitik, veleposlanik
Podpis
Kim Jong-nam leta 2012

Kim Jong-nam (korejsko: 김영남), severnokorejski politik; 4. februar 1928, Pjongjang, Severna Koreja.[3]

Met letoma 1998 in 2019 je bil predsednik predsedstva Vrhovnega ljudskega zbora Severne Koreje.[4] Pred tem je med letoma 1983 in 1998 deloval kot minister za zunanje zadeve. Leta 2010 je bil izvoljen za člana predsedstva Korejske delavske stranke (WPK).

Življenje in kariera

[uredi | uredi kodo]

Poročila o Kimovem zgodnjem življenju se razlikujejo. Po navedbah Fyodorja Tertitskega iz NK News se je leta 1928 rodil Kim Myong-sam v korejsko-kitajski družini v vasi Dapu Shihe v Mandžuriji v današnji kitajski provinci Liaoning.[5] Med korejsko vojno je s Kitajsko ljudsko prostovoljno vojsko prišel v Severno Korejo in se odločil ostati. Tik pred koncem vojne leta 1953 je odšel na študij v Sovjetsko zvezo. Njegove izkušnje z ZSSR in Kitajsko so ga vodile na področje zunanjih zadev. Leta 1956 je postal vodja oddelka na zunanjem ministrstvu Centralnega komiteja Korejske delavske stranke in je bil do leta 1962 podpredsednik ministrstva.

Njegova uradna biografija navaja, da se je Kim rodil v Heijou v japonski Koreji (danes Pjongjang, Severna Koreja).[5] Po končani univerzi je delal kot učitelj na Centralni partijski šoli, kot namestnik direktorja centralnega komiteja WPK, kot namestnik ministra za zunanje zadeve in prvi namestnik direktorja, direktor oddelka in sekretar Centralnega komiteja WPK, podpredsednik upravnega sveta in hkrati minister za zunanje zadeve.[6] Domneva se, da se je njegovo povišanje v ministra za zunanje zadeve zgodilo kot del reorganizacije diplomatske birokracije po bombardiranju Rangoona oktobra 1983.[7]

Kot predsednika predsedstva so Kim Jong-nama včasih imenovali "nominalni vodja države " Severne Koreje.[8] To funkcijo je opravljal od 5. septembra 1998 do 11. aprila 2019. Predsednik predsedstva včasih velja za "uradnika številka dve".[9] Novinar in akademik Don Oberdorfer je Kima opisal kot zagonetnega, togega v svoji uradni vlogi, osebno prijetnega, zelo inteligentnega in pomembnega človeka v zakulisju Pjongjanga.[10] Ocenili so, da ima visoko politično in diplomatsko znanje. [5]

Diplomatska dejavnost

[uredi | uredi kodo]

Kim se je 20. julija 2007 odpravil na dvotedensko turnejo po Mongoliji, Alžiriji, Egiptu, Etiopiji in Singapurju. 18. marca 2008 se je odpravil na turnejo dobre volje po štirih afriških državah. Ob prihodu v Namibijo 20. marca je bil navzoč pri uradnem dokončanju nove predsedniške rezidence, ki jo je zgradila Severna Koreja.[11] Pogovoril se je tudi z namibijskim predsednikom Hifikepunyejem Pohambo in z njim podpisal sporazum o sodelovanju na področju javnega zdravja. Nato je obiskal Angolo, kjer se je 24. marca srečal s predsednikom Joséjem Eduardom Dos Santosom, Demokratično republiko Kongo, kjer se je 26. marca srečal s predsednikom Josephom Kabilo in Ugando, kjer se je 29. marca srečal s predsednikom Yowerijem Musevenijem. V Severno Korejo se je vrnil 1. aprila.

Kim se je udeležil tudi slovesnosti ob odprtju poletnih olimpijskih iger 2008, otvoritvene slovesnosti zimskih olimpijskih iger 2014, slovesnosti ob odprtju zimskih olimpijskih iger 2018 in slovesnosti ob odprtju svetovnega pokala FIFA 2018. 14. julija 2009 se je Kim srečal z vietnamskim predsednikom Nguyen Minh Trietom ob robu 15. vrha gibanja neuvrščenih v Egiptu.[12] Kim je zastopal Severno Korejo na paradi ob dnevu zmage leta 2015 v Moskvi ob 70-letnici poraza nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni.[13] 19. maja 2016 je bil tudi na uradnem obisku v Ekvatorialni Gvineji, kjer se je udeležil predsedniške inavguracije Teodora Obiang Nguema Mbasoga .

Kot predstavnik Demokratične ljudske republike Koreje se je 1. decembra 2018 udeležil inavguracije Andrésa Manuela Lópeza Obradorja kot predsednika Mehike.

Upokojitev

[uredi | uredi kodo]

Upokojil se je 11. aprila 2019 v vladni rekonstrukciji, star 91 let, po skoraj 21 letih predsedovanja predsedstvu SPA in po približno štirih desetletjih kot član Politbiroja stranke (prvič je bil izvoljen v organ avgusta 1978).[5]

Dela

[uredi | uredi kodo]
  • Kim Yong-nam (1985). »Interview with Yong-Nam Kim, Vice-Premier and Foreign Minister of the Democratic Peoples's Republic of Korea«. Journal of Northeast Asian Studies. 4: 66–75. doi:10.1007/BF03025039.
  • — (september 1988). »The International Prestige and Influence of the DPRK Are Increasing Daily« (PDF). OCLC 9516938.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)[mrtva povezava]

Glej tudi:

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »КИМ ЁН НАМ.ЭНЦИКЛОПЕДИЯ.Всемирная история«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. januarja 2021. Pridobljeno 16. aprila 2021.
  2. ↑ »Ким Ён Нам – 5-й Министр иностранных дел КНДР«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. aprila 2021. Pridobljeno 16. aprila 2021.
  3. ↑ East, Roger; Thomas, Richard J. (3. junij 2014). Profiles of People in Power: The World's Government Leaders. Routledge. str. 278. ISBN 978-1-317-63940-4. Pridobljeno 13. marca 2020.
  4. ↑ »Blessings, condolences«. The Pyongyang Times. 6. januar 2007. str. 1.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 Tertitskiy, Fyodor (12. april 2019). »The great survivor: after 21 years at the top, Kim Yong Nam steps down«. NK News. Pridobljeno 13. marca 2020.
  6. ↑ "Profiles of Presidium and Members of Political Bureau" Arhivirano September 26, 2013, na Wayback Machine., KCNA, September 29, 2010.
  7. ↑ Oberdorfer, Don; Carlin, Robert (2014). The Two Koreas: A Contemporary History. Basic Books. str. 184. ISBN 9780465031238.
  8. ↑ Oberdorfer, Don; Carlin, Robert (2014). The Two Koreas: A Contemporary History. Basic Books. str. 465. ISBN 9780465031238.
  9. ↑ »Jimmy Carter lands in North Korea to bring home jailed Boston man«. The Globe and Mail. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. avgusta 2010. He later sat down for talks with the No. 2 official, Kim Yong Nam, APTN said.
  10. ↑ Oberdorfer, Don; Carlin, Robert (2014). The Two Koreas: A Contemporary History. Basic Books. str. 185. ISBN 9780465031238.
  11. ↑ "Namibia, NKorea hail friendship", Sapa (IOL), March 21, 2008.
  12. ↑ »Vietnam president meets DPRK leader«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. aprila 2021. Pridobljeno 16. aprila 2021.
  13. ↑ Kaise, Akihiko (11. maj 2015). »Pyongyang plays up closer ties with Russia despite absence of Kim Jong Un in Moscow«. The Asahi Shimbun. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. maja 2015.


Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kim_Jong-nam&oldid=6136619«