Pojdi na vsebino

Avicenna

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Avicenna
(Ibn Sīnā  ابن سینا)
Portret
Rojstvoأبو علي الحسين بن عبد الله بن الحسن بن علي بن سينا
980[1][2][3]
Afshona[d], Transoksanija, Samanidski imperij[d][1]
Smrt18. junij 1037
Hamadan, Kakuyids[d][1][4]
Druga imena
  • Sharaf al-Mulk
  • Hujjat al-Haq
  • Sheikh al-Rayees
  • Ibn-Sino (Abu Ali Abdulloh Ibn-Sino)
  • Bu Alī Sīnā (بو علی سینا)
DržavljanstvoSamanidski imperij[d][5]
Bujidi[d]
Poklicfilozof, pesnik, astronom, zdravnik, glasbeni teoretik, fizik, matematik, kemik, etik, fakih, pisatelj
Pomembnejša dela
ObdobjeSrednjeveška filozofija
RegijaIslamska znanost in filozofija
Šola/tradicijaavicenizem (islamski novoplatonizem)
Glavna zanimanja
medicina, falsifa, logika, kalam, alkimija, matematika, fizika, poezija
Pomembne ideje
reinterpretacija Aristotelove metafizike; pomembno pionirsko delo na mnogih znanstvenih področjih; smatra se za očeta moderne medicine
Vplivi
Vplival na

Avicena ali Ibn Sīnā (arabsko ابن سینا‎‎, perzijsko ابوعلی سینا بلخى ali ابن سینا, Ibn Sina) je bil perzijski učenjak enciklopedične izobrazbe, * okoli 980, Buhara, današnji Uzbekistan, † 1037, Hamadan, Iran.

Avicena spada med največje mislece, zdravnike in polihistorje zlate dobe islama.[6][7][8] Napisal je 450 del. Ohranjenih je okrog 240 del, med njimi 150 filozofskih in 40 medicinskih.[9]

Njegova najslavnejši deli sta flozofska in znanstvena enciklopedija Knjiga o zdravilstvu in medicinska eciklopedija Kanon medicine,[10][11][12] ki je postala standardno medicinsko besedilo na številnih srednjeveških univerzah[13] in ostala v rabi do leta 1650.[14] Aviceno se zato poleg Hipokrata in Galena šteje za utemeljitelja klasične medicinske znanosti.[15] Njegov medicinski in filozofski opus je v prvi polovici 13. stoletja prodrl na Zahod še pred prevodi Aristotela.

Avicenov opus vsebuje razen filozofskih in medicinskih del tudi besedila iz astronomije, alkimije, geografije, geologije, fiziologije, islamske teologije, logike, matematike, fizike in pesništva.[16]

Ime

[uredi | uredi kodo]

Avicena je latinska popačenka arabskega patronima Ibn Sīnā,[17] ki pomeni Sinov sin. Avicena ni bil sin,[18] ampak prapravnuk moža z imenom Sina. Njegovo polno ime je bilo Abū Alī al-Ḥusein ibn Abd Allāh ibn Al-Hasan ibn Ali ibn Sīnā[19] (أبو علي الحسين بن عبد الله بن الحسن بن علي بن سينا).

Zgodovinsko okolje

[uredi | uredi kodo]

Ibn Sina je obsežen korpus del ustvaril v obdobju, znanem kot zlata doba islama, v katerem so se na veliko preučevali prevodi grško-rimskih, perzijskih in indijskih besedil. Grško-rimska (srednje in novoplatonska in aristotelska) besedila, prevedena v Al Kindijevi šoli, so komentirali, uredili in bistveno dopolnili islamski intelektualci, ki so tudi nadgradili perzijski in indijski matematični sistem, astronomijo, algebro, trigonometrijo in medicino.[20] Samanidska dinastija v vzhodnem delo Perzije, Velikem Horasanu in Centralni Aziji in Bujidska dinastija v zahodnem delu Perzije in Iraku sta ustvarili okolje, primerno za znanstveni in kulturni razcvet. Pod Samanidi je Bagdadu kot prestolnici kulture islamskega sveta konkurirala Buhara.[21]

V tem znanstvenem okolju je cvetel tudi študij Korana in Hadisa. Razvili so se tudi filozofija, islamsko pravo (fiqh) in teologija (kalaam), predvsem po zaslugi Avicene in njegovih nasprotnikov. Al Razi in Al Farabi sta razvila metodologijo in znanje v medicini in filozofiji. Avicena je imel dostop do velikih knjižnic v Balhu, Horezmu, Gorganu, Reju, Isfahanu in Hamadanu. Različna besedila pričajo, da je Avicena razpravljal o filozofiji z največjimi učenjaki tistega časa. Aruzi Samarkandi opisuje, da se je Avicena pred odhodom iz Horezma srečal s slavnim znanstvenikom in astronomom Al Birunijem, slavnim matematikom Nasr Irakijem, spoštovanim filozofom Abu Sahl Masihijem in slavnim zdravnikom Hajr Hamarjem.

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Mladost

[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil okrog leta 980 v vasi Ašana pri Buhari v sedanjem Uzbekistanu. Buhara je bila prestolnica Samanidske dinastije, ki je vladala v Centralni Aziji in Velikem Horasanu. Mati Setareh je bila iz Buhare,[22][23] oče Abdulah, spoštovan izmaelski učenjak[24] in pobiralec davkov pa je bil iz Balha v sedanjem Afganistanu.[25]

Ko je bil star pet let, je začel brati Koran,[26] in ga z desetimi leti znal na pamet.[27]

Pri indijskem branjevcu Muhmudu Masahiju[28] se je učil indijsko aritmetiko, več drugih predmetov pa pri potujočem učenjaku, ki se je preživljal z zdravilstvom in poučevanjem otrok. Pri sunitskem učenjaku Ismailu Al Zahidu je študiral islamsko pravo (fikh),[29] in pri nepriljubljenem filozofu Abu Abdulahu Nateliju preučil nekaj obširnih filozofskih del kot so Porfirijeve Isagoge, Evklidovi Elementi in Ptolemejev Almagest.[30]

Kot najstnik se je prebijal skozi Aristotelovo Metafiziko, katero je razumel šele potem, ko je prebral Al Farabijeve komentarje.[24]

Pri šestnajstih se je lotil študija medicine in zdravljenja bolnikov in odkril nekaj novih metod zdravljenja. Pri osemnajstih je dosegel položaj kvalificiranega zdravnika[27] in sodeloval pri zdravljenju emirja Nuh Ibn Mansurja iz Samanidske dinastije in ga uspešno pozdravil. Emir mu je v zahvalo dovolil uporabo njegove knjižnice, ki je v takratnem času veljala za najbogatejšo na Vzhodu. Tu je preučeval dela arabskih, indijskih in perzijskih zdravnikov. Svoje medicinsko znanje je gradil na Hipokratovi humoralni doktrini. O medicini je zapisal: »Medicina ni tako težka in sporna znanost kot sta matematika in metafizika. V njej sem hitro napredoval in postal odličen zdravnik in začel zdraviti bolnike z odobrenimi sredstvi«. Njegova zdravniška slava se je hitro razširila. Zdravil je mnogo bolnikov in za to ni zahteval nobenega plačila.

O Avicenovi verski pripadnosti obstaja več teorij. Srednjeveški zgodovinar Zahir Al Din Al Bajhaki (umrl 1169) je trdil, je bil Avicena pripadnik Bratov čistosti,[31] medtem ko Dimitrij Gutas, Aiša Kan in Jules J. Janssens dokazujejo, da je bil sunitski hanafist.[25][31] Iranski profesor islamskih študij Hossein Nasr, ki se sklicuje na iranskega pravnega učenjaka Nurulaha Šuštarija, trdi, da je bil zelo verjetno pripadnik šiitskih dvanajstnikov.[32] Sharaf Khorasani temu nasprotuje in navaja, da je Avicena zavrnil vabilo sunitskega guvernerja, sultana Mahmuda Gazanavija, naj pride na njegov dvor, ker je bil izmaelit. [33] Podobna nasprotja veljajo tudi za njegovo družino. Nekateri avtorji trdijo, da so bili suniti, sodobnejši avtorji pa da so bili šiiti.[25]

Zrela leta

[uredi | uredi kodo]
Risba Avicene iz leta 1271
Prva stran rokopisa Avicennovega Kanona medicine iz leta 1596/1597; Yale, Medical Historical Library, Cushing Arabic ms. 5

Avicennovo prvo imenovanje je bilo že omenjeno imenovanje za zdravnika emirja Nuha II., katerega je leta 997 ozdravil težke bolezni. Več kot zdravniški položaj mu je pomenilo dovoljenje za vstop v samanidsko kraljevo knjižnico, ki je veljala za eno od najbogatejših na Vzhodu. Ko je knjižnica kmalu zatem pogorela, so ga nasprotniki obsodili, da jo je sam požgal, da nihče ne bi imel dostopa do virov njegovega znanja. Med službovanjem je pomagal svojemu očetu pri finančnih poslih in še vedno našel nekaj časa za pisanje svojih prvih del.

Pri dvaindvajsetih mu je umrl oče. Ko je Samanidska dinastija decembra 1004 propadla, je, zgleda, odklonil vabilo Mahmuda Gaznijskega in odpotoval na zahod v Stari Urgenč v sodobnem Turkmenistanu, kjer mu je vezir kot prijatelj učenjakov podelil majhno mesečno štipendijo. Zaradi majhnih dohodkov je prepotoval pokrajine od Nišapurja in Merva do meje Horasana in iskal zaposlitev, primerno svojim talentom. Pričakoval, da bo našel zatočišče na dvoru velikodušnega tabaristanskega vladarja Kabusa, ki je bil tudi sam pesnik in učenjak, vendar so Kabusa okrog leta 1012 njegovi uporniški vojaki izstradali do smrti. V tistem času je Avicena težko zbolel in se nazadnje v Gorganu ob Kaspijskem jezeru srečal s prijateljem, ki je v bližini svojega bivališča kupil hišo, v kateri je Avicena poučeval logiko in astronomijo. Za svojega pokrovitelja je napisal več razprav. Med bivanjem v Hirkaniji je začel pisati Kanon medicine.

Iz Gorgana se je preselil v Raj v bližini sodobnega Teherana, kjer je pod regentstvom svoje matere Sejedeh Hatun vladal Madž Al Davla, sin zadnjega bavajidskega emirja. Avicena naj bi v Raju napisal približno trideset krajših del. Stalni fevdalni spori med vladarjem in regentkinim drugim sinom so ga prisilili, da je zapustil mesto. Po krajšem postanku v Kazvinu se je odpravil na jug do Hamadana, kjer je imel sedež drugi buvajidski emir Šams Al Davla. V mestu je dobil službo pri gospe iz visoke družbe, ko je emir izvedel za njegov prihod pa ga je imenoval za svojega zdravniškega spremljevalca in ga bogato obdaril. Kasneje ga je imenoval za vezirja, potem pa ga je z dekretom izgnal iz države. Avicenna ukaza ni izpolnil, ampak se je skril v hišo šejka Ahmeda Fadela, dokler ni emir ponovno hudo zbolel in mu vrnil prejšnji položaj. Avicenna je tudi v teh nemirnih časih študiral in poučeval. Po emirjevi smrti je izgubil položaj vezirja in se umaknil v lekarnarjevo v hišo, kjer je nadaljeval pisanje svojih del.

Pozna leta in smrt

[uredi | uredi kodo]
Nagrobna plošča Avicenove grobnice v Hamadanu, Iran

Zadnjih deset ali dvanajst let življenja je preživel kot zdravnik in glavni literarni in znanstveni svetovalec kakujidskega vladarja Mohameda Ibn Rustana Dušmanzijarja, zananega tudi kot Ala Al Davla. Vladarja je spremljal tudi na njegovih številnih pohodih. V teh letih je začel zaradi kritik njegovega sloga pisanja preučevati književnost in filologijo.

Na pohodu proti Hamadanu je dobil prve težke napade kolike. Kasneje so se napadi ponovili, da je komaj prišel do Hamadana. Bolezen ga je prisilila, da je odstopil s svojega položaja in se vdal v usodo. Prijatelji so mu svetovali, naj se umiri in začne zmerno živeti, vendar je nihove nasvete z besedami: »Ljubše mi je kratko in široko življenje od dolgega in ozkega«.[34] Na smrtni postelji je svoje premoženje zapustil revežem, se odrekel nepravičnim darilom, osvobodil svoje sužnje in do smrti vsake tri dni prebral cel Koran.[35] Umrl je junija 1037 v 56. letu starosti. Pokopan je v Hamadanu.[35]

Filozofija

[uredi | uredi kodo]

Avicena je bil privrženec Aristotelovega nauka in si je prizadeval, da bi uskladil Aristotelov in Mohamedov nauk. V njegovih delih so sicer opazni resnicoljubnost, neodvisno razmišljanje, stroga kritičnost in vera v človeški razum. Tako je zavračal astrologijo in islamske dogme. V nasprotju s Koranom je menil, da je svet večen, od nikogar ustvarjen in materialen. Vsako telo naj bi se razvilo na temelju skladnosti med obliko in materijo.

Zaradi svobodomiselnosti in zavidanja arabskih sodobnikov je pristal v ječi; ortodoksni muslimani so ga obsodili ateizma in uporništva. V ječi je napisal več filozofskih razprav in delo o zdravstvu z naslovom Cantica canticorum. Iz zapora mu je uspel pobegniti, nato pa je veliko potoval po Perziji, Turkestanu in Mezopotamiji; največji del kasnejšega dela je preživel v Isfahanu.

Dela

[uredi | uredi kodo]
Perzijski izvod enciklopedije Canon medicinae
Uvodna stran prve knjige Canon medicinae

Zapustil je okoli 300 del, med drugim številne razprave in dela na področju filozofije, teologije, matematike, astronomije (prevedel je tudi Evklidove spise), fizike, kemije in glasbe. Velja za soutemeljitelja kemije in geologije.[36]

Med vsemi deli so najpomembnejša tista na področju medicine, med katerimi je temeljno delo Canon medicinae (arabsko al-Qānūn fī aṭ-Ṭibb).

Canon medicinae

[uredi | uredi kodo]

Avicenovo temeljno delo je bila medicinska enciklopedija celotnega znanja medicine v starem veku in je plod izročil starogrških, rimskih, indijskih, perzijskih ter arabskih zdravnikov. Temelji predvsem na Hipokratovih in Galenovih naukih ter Aristotelovi filozofiji narave. Na Vzhodu so jo uporabljali kot medicinski učbenik približno šestnajst stoletij, prav tako pa je predstavljala standard v srednjeveški Evropi.[37] Iz arabščine jo je Geraldo da Cremona v 12. stoletju prevedel v latinščino. Prva tiskana izdaja je bila tiskana leta 1593 v Rimu, hkrati pa je bila tudi prva tiskana medicinska knjiga v arabščini.[38]

Delo je razdeljeno na pet knjig. Prva knjiga obravnava anatomijo, fiziologijo, vzroke za nastanek bolezni ter splošno dietetiko, preventivo in zdravljenje. Navkljub temu, da ni seciral trupel, so anatomski opisi solidni; med drugim je pravilno opisoval šest očesnih mišic, medtem ko je Realdo Colombo 5 stoletij pozneje opisoval le 5 mišic. Druga knjiga zdravilna sredstva in metode ter splošni nauk o higieni in preventivi. Druga knjiga je bila več stoletij temeljni učbenik o higieni pri evropskih zdravnikih. Tretja knjiga obravnava posamezne bolezni in njihovo zdravljenje, v končnih delih tudi prehrano in zdrav način življenja. Četrta knjiga obravnava najpogostejše bolezni v tistem času, kjer poudarja pomen vzročnih dejavnikov pri nastanku in razvoju bolezni; v zvezi s tem je npr. zapisal, da je telovadba »najpomembnejši pogoj, da se ohrani zdravje«. Velik del četrte knjige zajema tudi kirurško zdravljenje ran ter zlomov kosti in izpahov, opisani so tudi različni tumorji in gnojni procesi. Peta knjiga zajema navodila za pripravo najpogosteje uporabljenih zdravil ter opise fizikalnih metod zdravljenja, kot so zračne, sončne in vodne kopeli.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Авиценна // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1890. — Т. I. — С. 82.
  2. ↑ Сина, Абу-Али ибн-Хусейн ибн-Абдалла ибн- // Еврейская энциклопедия — Sankt Peterburg.: 1913. — Т. 14. — С. 254.
  3. ↑ Авиценна // А — Аколла — 1926. — Т. 1. — С. 174-175.
  4. ↑ Record #118505254 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. ↑ http://www.britannica.com/EBchecked/topic/45755/Avicenna/517/Additional-Reading
  6. ↑ Strathern, Paul (2005). A brief history of medicine: from Hippocrates to gene therapy. Running Press. str. 58. ISBN 978-0-7867-1525-1.
  7. ↑ Duignan, Brian. (2010). Medieval Philosophy. The Rosen Publishing Group, str. 89. ISBN 978-1-61530-244-4
  8. ↑ Kort, Michael. (2004). Central Asian republics. Infobase Publishing, str. 24. ISBN 978-0-8160-5074-1
  9. ↑ John J. O'Connor, Edmund F. Robertson. Avicenna. MacTutor History of Mathematics archive, University of St Andrews.
  10. ↑ Nasr, Seyyed Hossein (2007). Avicenna. Encyclopædia Britannica Online. Arhivirano iz izvirnika 31. oktobra 2007. Pridobljeno 5. novembra 2007.
  11. ↑ Edwin Clarke, Charles Donald O'Malley (1996). The human brain and spinal cord: a historical study illustrated by writings from antiquity to the twentieth century. Norman Publishing, str. 20. ISBN 0-930405-25-0.
  12. ↑ Iris Bruijn (2009). Ship's Surgeons of the Dutch East India Company: Commerce and the progress of medicine in the eighteenth century. Amsterdam University Press, str. 26. ISBN 90-8728-051-3.
  13. ↑ Avicenna 980–1037. Hcs.osu.edu. Arhivirano iz izvirnika 7. oktobra 2008. Pridobljeno 19. januarja 2010.
  14. ↑ Medicine: an exhibition of books relating to medicine and surgery from the collection formed by J.K. Lilly. Indiana.edu. Arhivirano iz izvirnika 14. decembra 2009. Pridobljeno 19. januarja 2010.
  15. ↑ Borisov, 2005, str. 155.
  16. ↑ Avicenna. Encyclopædia Iranica, Online Version 2006. Iranica.com. Pridobljeno 19. januarja 2010.
  17. ↑ Byrne, Joseph Patrick (2012). Avicenna. Encyclopedia of the Black Death, Vol. I, Sta Barbara: ABC-CLIO.
  18. ↑ Van Gelder, Geert Jan, ur. (2013). Introduction. Classical Arabic Literature, Library of Arabic Literature, New York: New York University Press, str. xxii.
  19. ↑ Goichon 1999.
  20. ↑ Major periods of Muslim education and learning. Encyclopædia Britannica Online. 2007. Arhivirano iz izvirnika 12. decembra 2007. Pridobljeno 16. decembra 2007.
  21. ↑ Afary, Janet (2007). Iran. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 16. decembra 2007.
  22. ↑ Avicenna. Encyclopædia Britannica, Concise Online Version, 2006.
  23. ↑ D. Gutas. Avicenna. Encyclopædia Iranica, Online Version 2006.
  24. ↑ 24,0 24,1 Corbin, Henry (1993). History of Islamic Philosophy. London, Kegan Paul International in association with Islamic Publications for The Institute of Ismaili Studies. str. 167–175. ISBN 0-7103-0416-1. OCLC 22109949.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 Aisha Khan (2006). Avicenna (Ibn Sina): Muslim physician and philosopher of the eleventh century. The Rosen Publishing Group. str. 38. ISBN 978-1-4042-0509-3.
  26. ↑ Sharaf Addin Sharaf. Khorasani. Islamic Great Encyclopedia, str. 1.1367 solar.
  27. ↑ 27,0 27,1 The Canon of Medicine (work by Avicenna). Encyclopædia Britannica. 2008. Arhivirano iz izvirnika 28. maja 2008. Pridobljeno 11. junija 2008.
  28. ↑ Khorasani Sharaf. Islamic Great Encyclopedia, vol. 1, str. 1.1367 solar.
  29. ↑ Jorge J. E. Gracia, Timothy B. Noone (2003). A Companion to Philosophy in the Middle Ages, str. 196, Blackwell Publishing, ISBN 0-631-21673-1.
  30. ↑ Sharaf Khorasani. Islamic Great encyclopedia, vol. 1, str. 1.1367 solar.
  31. ↑ 31,0 31,1 Janssens, Jules L. (1991). An annotated bibliography on Ibn Sînâ (1970–1989): including Arabic and Persian publications and Turkish and Russian references. Leuven University Press. str. 89–90. ISBN 978-90-6186-476-9.
  32. ↑ Seyyed Hossein Nasr. An introduction to Islamic cosmological doctrines. State University of New York press, str. 183. ISBN 0-7914-1515-5.
  33. ↑ Sharaf Khorasani. Islamic Great encyclopedia, vol.1, str. 3.1367 solar.
  34. ↑ Aisha Khan. Avicenna (Ibn Sina): Muslim Physician And Philosopher of the Eleventh Century. The Rosen Publishing Group. str. 85.
  35. ↑ 35,0 35,1 Osler, William (2004). The Evolution Of Modern Medicine. Kessinger Publishing. str. 72. ISBN 1-4191-6153-9.
  36. ↑ Borisov, 2005, str. 156.
  37. ↑ McGinnis, Jon. (2010). Avicenna. Oxford: Oxford University Press, str. 227. ISBN 978-0-19-533147-9.
  38. ↑ Borisov, 2009, str. 158.

Viri in literatura

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Avicenna
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Avicenna&oldid=6049581«