Kaliban (luna)
Kaliban je drugi največji Uranov retrogradni satelit.
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj | Brett J. Gladman, Philip D. Nicholson, Joseph A. Burns, in John J. Kavelaars |
| Datum odkritja | 6. september 1997 |
| Oznake | |
| Uran XVI, S/1997 U 1 | |
| Značilnosti tira | |
Srednji polmer orbite | 7,231.000 km |
| Izsrednost | 0,1587[1] |
| 579,73 dni | |
| Naklon tira | 140,878° (na lokalno |Laplaceovo ravnino (139,89° na ekliptiko) |
| Obkroža | Uran |
| Fizikalne značilnosti | |
Srednji polmer | ~36 km (ocena) [2] |
| ~16.000 km² (ocena) | |
| Prostornina | ~200.000 km³ (ocena) |
| Masa | ~2,5×1017 kg (ocena) |
Srednja gostota | ~1,3 g/cm³ (ocena) |
| 0,02 m/s2 (ocena) | |
| 0,031 km/s (ocena) | |
| 2,7 ur [3] | |
| neznano | |
| Albedo | 0,04 (predvideno) |
| Temperatura | ~63 K |
Odkritje in imenovanje
urediLuno Kaliban so odkrili Brett J. Gladman, Philip D. Nicholson, Joseph A. Burns in John J. Kavelaars 6. septembra 1997 z uporabo teleskopa Hale (5 m) na Observatoriju Palomar (Kalifornija). V istem času je bil tam odkrita tudi največja retrogradna luna Sikoraks. Takrat je dobila začasno oznako S/1997 U 1. Uradno ime je dobila po pošasti iz Shakespearjeve igre Vihar. Luna je znana je tudi kot Uran XVI.
Lastnosti
urediParametri tirnice kažejo na to, da je Kaliban skupaj z luno Štefan pripadal nekemu dinamičnemu sistemu, ki ima skupen izvor. Luna Kaliban je po velikosti druga največja luna Urana. Njen premer je ocenjen na 72 km (z upoštevanjem, da je albedo enak 0,04[2]). Luna je tudi druga največja nepravilna luna Urana. Po velikosti je dvakrat tako velika kot luna Sikoraks. Raziskave barve površine niso dale enoličnih rezultatov. Barva lune Kaliban je bolj rdeča kot Sikoraksa, vendar je manj rdeča kot večina teles iz Kuiperjevega pasu.
Opombe in reference
uredi- ↑ Jacobson, R.A. (2003) URA066 (28. junij 2007). »Planetary Satellite Mean Orbital Parameters«. JPL/NASA. Pridobljeno 22. januarja 2008.
- ↑ 2,0 2,1 Scott S. Sheppard, David C. Jewitt, and Jan Kleyna An Ultradeep Survey for Irregular Satellites of Uranus: Limits to Completeness, The Astronomical Journal, 129 (2005), pages 518–525 . Preprint
- ↑ M. Maris, G. Carraro, G. Cremonese, M. Fulle Multicolor Photometry of the Uranus Irregular Satellites Sycorax and Caliban, The Astronomical Journal, 121 (maj 2001), pp. 2800-2803, [1][mrtva povezava]